Nenasičena smola se nanaša na polimerno spojino, ki vsebuje nenasičene dvojne vezi, ki nastanejo z reakcijo polikondenzacije dibazične kisline in diola. Najzgodnejša smola, ki so jo odkrili ljudje, je bila maščobi podobna snov, pridobljena iz drevesnih izločkov, kot je kolofonija, zato je bilo drevo pred smolo.
Šele leta 1906 je bila prvič umetno sintetizirana fenolna smola, kar je odprlo novo obdobje umetnih sintetičnih smol. Leta 1942 je American Rubber Company prvič dal v proizvodnjo nenasičeno poliestrsko smolo, kasneje pa so vsak nepredelan polimer imenovali smola. Ampak z drevesi že dolgo nima nobene zveze. Smole so razdeljene v dve kategoriji: termoplastične smole in termoreaktivne smole.
Taljive smole, ki jih je mogoče segrevati, taliti, ohlajati in strjevati ter jih je mogoče večkrat segrevati, imenujemo termoplastične smole. Po segrevanju in utrjevanju niso več reverzibilni in postanejo trdne snovi, ki se ne raztopijo ali stopijo. Imenujemo jih termoreaktivne smole, kot so fenolne smole, epoksidne smole, nenasičene poliestrske smole itd.
Termoplastične smole imajo lastnosti mehčanja s toploto in strjevanja z ohlajanjem in ne reagirajo kemično. Ne glede na to, kolikokrat so ogreti in ohlajeni, lahko ohranijo to lastnost. Vse termoplastične smole imajo linearno molekularno strukturo. Vključujejo vse polimerizirane smole in nekatere kondenzirane smole.
Termoplastične smole imajo dobro žilavost, veliko odpornost na poškodbe, dobro dielektrično konstanto, neomejeno obdobje skladiščenja, ni potrebe po shranjevanju pri nizkih temperaturah in ni potrebe po obsežni posebni opremi, kot so avtoklavi za oblikovanje. Zlasti imajo dobre lastnosti recikliranja, recikliranja, ponovne uporabe in okoljevarstvene lastnosti, ki se prilagajajo smeri razvoja okoljske zaščite materialov danes.
