Duroplastni polimer je nekakšen visokomolekularni polimerni material. Molekularne verige so kemično zamrežene skupaj, da tvorijo togo tridimenzionalno mrežno strukturo. Te premrežene strukture ni mogoče večkrat obdelati in oblikovati med procesom polimerizacije. Ima odlične celovite lastnosti: vključno z visoko trdnostjo, dobro toplotno odpornostjo, odličnimi električnimi lastnostmi, odpornostjo proti koroziji, odpornostjo proti staranju, dobro dimenzijsko stabilnostjo itd. Običajno uporabljene termoreaktivne smole vključujejo epoksi smolo, poliestrsko smolo, vinil ester, bismaleimid, termoreaktivni poliimid, cianat ester itd. Široko se uporablja na vseh visokotehnoloških področjih in v različnih industrijskih sektorjih, vključno z elektroniko/električnim, energetskim, kemičnim, strojnim, avtomobilskim in železniškim prometom, gradbeništvom in drugimi področji.
Molekularna struktura termoreaktivne smole je v obliki telesa, kar vključuje večino kondenzacijskih smol. Prednosti termoreaktivnih smol so visoka toplotna odpornost in ni enostavno deformirati pod pritiskom. Njegova pomanjkljivost so slabe mehanske lastnosti. Termoreaktivne smole vključujejo fenolne, epoksi, amino, nenasičene poliestrske in silikonske etrske smole.
Nanaša se na velik razred sintetičnih smol, ki so podvržene kemičnim reakcijam pri segrevanju, pritisku ali pod delovanjem strdilnih sredstev in ultravijolične svetlobe ter se navzkrižno povežejo in strdijo, da postanejo netopne in netaljive snovi. Ta vrsta smole je na splošno trdna ali viskozna tekočina z nizko molekulsko maso pred strjevanjem; se lahko zmehča ali teče med procesom oblikovanja, je plastičen, lahko se oblikuje v določeno obliko, hkrati pa je podvržen kemičnim reakcijam ter se zamreži in strdi; včasih se sproščajo nekateri stranski produkti, na primer voda. Ta reakcija je nepovratna. Ko se strdi, se pod pritiskom in segrevanjem ne more zmehčati ali ponovno teči; če je temperatura previsoka, se razgradi ali karbonizira. To je osnovna razlika od termoplastičnih smol.
